o tem kako sem spregovoril…

Politično kadrovanje načeloma jemljem kot sestavni del vsake vlade v naši državi. Praktično se mi ne zdi nič več šokantna, vlada pač na odgovorna mesta v državnih podjetjih ipd. namestiti osebe, ki so ji blizu in ki jim zaupa. Je pa problematično, če svojo predvolilno kampanjo gradiš na protipolitičnem kadrovanju, ko te pa izvolijo, pa kadruješ po balkanskem principu: “če kadrujemo, pa kadrujmo orng”.

Vsaj to vemo, kdaj so vodilni v državi izgubili nedolžnost… to je pa tudi nekaj, mar ne?

Drugo nedeljo v mesecu decembru (letos je to 14.12.2008), svet vsako leto obeležuje Mednarodni dan otrok v medijih. Namen je, da mediji program prilagodijo ter predvajajo več oddaj za otroke in o njih. Še posebej pomemben segment tega dne pa je, da se otroke aktivno vključi v procese oblikovanja programa. Vsako leto se na tisoče medijev v več kot stotih državah sveta odzove pozivu tega mednarodnega dne in ga praznuje na tako edinstvene in posebne načine, kot so otroci sami.

V nekaterih državah otroci sedejo za voditeljev stol in sami vodijo večerno informativno oddajo, na programu je kakšna risanka več kot običajno, film z mladinsko problematiko, dokumentarna oddaja za otroke in mladostnike… Skratka možnosti je ogromno, tako na televiziji, kot tudi radiu, v časopisih, revijah in spletnih medijih.

In kako ta praznik praznujemo pri nas? Tako kot vsak običajen dan. Mednarodnega dneva otrok v medijih se niti ne omeni, kaj šele da bi predvajali več vsebine za otroke in mlade oz. jim prepustili voditeljski stolček. Očitno smo še zelo daleč, preden bodo otroci in mladostniki lahko enakovredno sodelovali v procesih odločanja o družbeno pomembnih vprašanjih. Današnji dan je odlična priložnost, da se okrepi glas otrok, vendar smo očitno tudi to priložnost izpustili.

V upanju, da bo drugo leto bolje, da bomo praznovali skupaj in naredili korak naprej na poti, kjer otroci in mladostniki ne bodo več samo nemi opazovalci sveta okrog sebe, danes zaključujem svojo misel. Če mediji ne želijo, pa lahko nekaj naredimo tudi sami. V videorekorder oz. DVD predvajalnik dajmo zvečer kaseto/DVD, ki bo po volji naših najmlajših. Če želimo, nas namreč nič ne more ustaviti, da tega posebnega dneva ne bi obeležili, kot se spodobi!

Med tem, ko se svet sooča z gospodarsko krizo in podnebnimi spremembami (in vojnami in lakoto in revščino in…), Slovenijo pretresa predvsem imenovanje dr. Rupla na mesto posebnega odposlanca predsednika vlade za zunanje zadeve. Pa pojdimo od začetka:

Vse se je začelo davnega leta (in še prej), ko je dr. Dimitrij Rupel pomembno doprinesel k osamosvajanju Republike Slovenije. Nadaljevalo se je s službovanjem v mnogih vladah, opravljanjem veleposlaniške funkcije, preskakovanjem z levega na desni breg političnega prostora… Skratka dr. Rupel se je vedno znašel.

Potem sta se zgodila dva “pretresljiva” dogodka. Vlada, ki je v zadnjih vzdihljajih predlagala še zadnje veleposlanike, je padla in na oblast so zopet prišli levi. Izvoljen pa je bil tudi novi predsednik, dr. Danilo Türk, sicer doktor pravnih znanosti, ki je funkcijo predsednika republike ponesel na nek nov nivo. Posluževati se je namreč začel pristojnosti, ki so razdelile mnenja pravnikov in tako med drugim zavrnil kar lep šopek predlaganih veleposlanikov, med drugim tudi dr. Rupla in mag. Šinkovca. Pri tem je predsednik pripomnil, da dr. Rupla v nobenem primeru ne bi imenoval za veleposlanika, ker pri njem, kot tudi v javnosti, ne uživa ustreznega zaupanja.

Dobili smo torej novo vlado, ki je obljubljala, da bo na položaje imenovala najboljše kadre, ne glede na politično opredelitev. Prvič se je v javnosti zdelo in pričakovalo, da dr. Rupel ne bo igral vidne vloge v slovenskem političnem prostoru. Naivno? Vsekakor.

Borut Pahor, predsednik vlade, je za posebnega odposlanca za zunanje zadeve imenoval dr. Rupla. Mnenja so bila takrat deljena. Nekateri so menili, da gre za veleizdajo volivcev, spet drugi, da je potrebno imeti “sovražnike” čim bliže. “Pač bo nek svetovalec, brez posebne vloge. Bo vsaj mir,” si je marsikdo mislil. Naivno? Vsekakor. Dr. Rupel je že po nekaj dneh svojega službovanja odpotoval v Rim, kjer se je pogajal o slovenski manjšini v Italiji. Mnogi so v tem videli dodatnega zunanjega ministra, zadeva pa se je zdela še toliko bolj ironična, ker se dr. Rupel nikdar ni pretirano zavzemal za Slovence po svetu.

Kmalu pa smo ugotovili, da po dežju ne rastejo le gobe, temveč tudi posebni odposlanci. Zunanji minister si je tudi omislil svojega, tokrat mag. Šinkovca (še enega spornega člana SDS). Ljudstvo je planilo v zrak, na spletu so se pojavili številni blogi in komentarji na to temo, na Facebooku se je ustanovila skupina “Skupaj proti Dimitriju Ruplu”, ki ta trenutek šteje že rekordnih 16.000 članov, koalicijske stranke (vključno s Pahorjevim SD-jem), pa so jasno izražale negodovanje.

Dejstvo je, da je imela bivša vlada kar nekaj odličnih funkcionarjev, tudi ministrov in prepričan sem, da bi ljudstvo s spoštovanjem sprejelo odločitev vlade, če bi na nova vodilna mesta imenovala katerega (oz. katero) izmed njih. Pa smo dobili dr. Rupla in mag. Šinkovca-verjetno najbolj osovražena veljaka prejšnje oblasti, ki sta bila med drugim tudi glavna akterja prenekatere afere.

Imenovanje posebnih odposlancev oz. drugih veljakov je legalna pravica vlade. Vendar pa imenovanje dr. Rupla in mag. Šinkovca na tako pomembne položaje nikakor ni legitimno. Volivci so očitno izvolili levo vlado, ker so si želeli določenih sprememb. Dejstvo je, da bodo nekatere poteze vlade nujne in ne bodo uživale podpore volivcev. Pomislimo samo na Kebrov in kadilski zakon. Oba sta naletela na neodobravanje volivcev, pa se je vendarle izkazalo, da sta pomembna, ljudje so se z njima sprijaznili in jih ponotranjili. Težko pa si predstavljam, da bodo volivci kdaj mnenja, da je bilo imenovanje dr. Rupla in mag. Šinkovca dobra ali pa vsaj nujna poteza. Zadeva bi se zdela smiselna (vendar je najbrž še vedno ne bi odobravali) le v primeru, da gre za kakšne osebne interese oz. posedovanje informacij, za katere si vodilni ne želijo, da bi prišle v javnost. Pa smo spet pri teorijah zarote…

Spoštovani!

Mladi, ki se želijo aktivno vključevati v procese odločanja, morajo imeti možnost, da izrazijo svoje mnenje in biti upoštevani. Velik problem pa se pojavi v postopkih, v katerih se znajdejo otroci in mladostniki, ki si tega ne bi želeli, so nemočni in včasih do skrajnosti zmanipulirani iz strani tistih, ki bi jih morali imeti najraje. To so mladi, ujeti v dolgotrajne in grozljive postopke ločitev, spolnih zlorab, nasilja… Govorim o otrocih in mladostnikih, ki nimajo moči ali možnosti, da bi povedali svoje mnenje, starši pa ne morejo ali ne zmorejo svojim otrokom nuditi ustrezne opore.

Slabe izkušnje iz prakse so botrovale temu, da se je septembra 2005 oblikovala iniciativna delovna skupina strokovnjakov, predstavnikov Varuha človekovih pravic, vladnih in nevladnih organizacij ter tudi zainteresirane javnosti. Tudi sam sem bil povabljen, da se kot predstavnik otrok in mladostnikov pridružim delovni skupini. Vsekakor se mi tovrstno vključevanje mladih zdi izredno pomembno, saj se ta oblika participacija pri nas premalo prakticira. S tem mi je bila dana priložnost in odgovornost, da enakovredno sodelujem pri projektu, ki je za spoštovanje pravic otrok in mladostnikov izredno pomemben.

Po izredno uspešni okrogli mizi in strokovnem posvetu, kjer sem tudi sam sodeloval, je bilo na podlagi mnenj strokovne in širše laične javnosti sprejeto enotno mnenje o nujnosti postavitve sistema zagovorništva, umestitvi zagovorništva v zakonodajo in določitvi protokola ravnanja.

In kaj pravzaprav je zagovorništvo? Zagovorništvo je glas otrok in mladih. Je omogočanje otrokom in mladim, da bodo v zadevah, ki se jih tičejo, njihove pravice spoštovane, njihovi pogledi in želje pa slišane. Zagovornik je namenjen vsem otrokom in mladostnikom do 18. leta starosti in nastopi takrat, ko starši otroka ali mladostnika, v zadevah pred organi oblasti, ne zmorejo ali ne morejo v popolnosti varovati njegovih koristi.

Otrok oz. mladostnik se preko zagovornika okrepi. Omogočena mu je možnost aktivnega sodelovanja pri odločanju o njegovi usodi, seznanjen je z vsemi informacijami, možnostmi in izbirami, njegovo mnenje je upoštevano, njegove koristi pa varovane v vseh zadevah, ki se ga tičejo. Nenazadnje pa je zagovornik namenjen le njemu, sodeluje pa tudi s starši, institucijami in koordinatorjem.

Potreba po zagovorniku izhaja tako iz prakse, kot tudi iz različnih nacionalnih in mednarodnih pravnih aktov. Otroci in mladostniki imajo pravico, da se v ospredje vseh postopkov postaviti njihov interes, da se jih upošteva in obravnava kot samostojne nosilce pravic ter da se okrepi njihov položaj v postopku.

Leta 2007 je delovna skupina začela s pilotskim projektom “Zagovornik  – glas otroka”, ki se bo nadaljeval še v letu 2009. Otroci in mladostniki se lahko obrnejo na zagovornika direktno preko področnih koordinatorjev - na petih projektnih območjih so to centri za socialno delo Ljubljana Šiška, Ljubljana Moste-Polje, Sežana in Nova Gorica ter CKSG Portorož. Za zagovornike izven območij je koordinatorka ga. Sendi Murgel iz Skupnosti CSD Slovenije, mladi pa se lahko obrnejo tudi direktno na glavnega koordinatorja pri Varuhu človekovih pravic.

Otroci in mladi se lahko na zagovornika obrnejo vedno, kadar v zadevah, ki se jih tičejo (na CSD, policiji, v šoli, zavodu ipd.) ne razumejo kaj se dogaja in želijo informacije, ko bi radi povedali svoje mnenje, a jih odrasli ne poslušajo, ko čutijo, da odrasli niso razumeli njihovega sporočila in kadar odločajo o njihovi prihodnosti.

Spoštovani!

Stanje participacije otrok in mladostnikov v postopkih je tenutno precej kilavo. Dolgotrajni postopki, neustrezna zakonodaja, družinska sodišča, ki jih še vedno nimamo, vse to so razlogi, zakaj beseda mladih nima ustrezne teže. Niti varuha otrokovih pravic nimamo, pa so nas različne nacionalne in mednaodne organizacije že večkrat pozvale k temu.

“Zagovornik  – glas otroka” je dober projekt. Otroci in mladostniki na svojo stran z zagovornikom dobijo usposobljenega partnerja, ki jih krepi, spodbuja, da ne omagajo v navidez brezizhodnih situacijah ter prepreči morebitno manipuliranje z njihovimi željami in čustvi. Pridobijo osebo, ki bo, ne glede na vse, vedno na njihovi strani, zagovarjala njihova stališča in jih ščitila pred poseganjem v njihove pravice.

Zagovornik ni starš, je le pomočnik, ki otroku ponudi megafon, s katerim je njegov glas močnejši.

Zavedati se moramo, da je potrebno otroke in mladostnike opolnomočiti čim prej, zato tudi pri projektu sledimo spoznanju, do katerega se je že pred skoraj 2500 leti dokopal Sokrat: »Pri vsakem delu je najpomembnejši začetek, zlasti še, če imamo opravka s čim mladim in nežnim.«

Najlepša hvala!

 

Martin Breskvar
Predsednik Nacionalnega odbora za participacijo otrok in mladostnikov UNICEF-a Slovenija in predstavnik mladih v projektu Zagovornik - glas otroka

Ljubljana, 20. November 2008

 

                                                                               

 

Na Svetovni dan otroka ob 19. obletnici Konvencije o otrokovih pravicah, 20. novembra 2008, Nacionalni odbor UNICEF-a Slovenija za participacijo otrok in mladostnikov organizira nacionalni posvet, na katerem želimo oceniti uresničevanje participacije otrok in mladostnikov na lokalni ravni, predstaviti primere dobre prakse, pobude in predloge za nadaljno sodelovanje.

 

Vabimo vas, da se udeležite posveta na temo

 

»Nič o nas brez nas v občini!«

 

v četrtek, 20. novembra 2008 ob 10. uri,

v Veliki sejni dvorani Mestnega sveta, Mestne občine Ljubljana, Mestni trg 1, Ljubljana.

Častni pokrovitelj: g. Zoran JANKOVIĆ, župan Mestne občine Ljubljana.

 

 

Posvet bosta vodila:

 

g. Martin Breskvar, predsednik Nacionalnega odbora za participacijo otrok in mladostnikov UNICEF-a Slovenija

in

ga. Kim Turk Dermastia, članica Nacionalnega odbora za participacijo otrok in mladostnikov UNICEF-a Slovenija

 

 

Program posveta

 

Pozdravni nagovor: 10.00 – 10.15

• Zora TOMIČ, predsednica UNICEF-a Slovenija
• Zoran JANKOVIĆ, častni pokrovitelj in župan Mestne občine Ljubljana.

Prispevki:

10.15 – 10.25

Aleš Ojsteršek, podsekretar na Uradu RS za mladino – Participacija mladih v Republiki Sloveniji – izkušnje in dosežki

10.25 – 10.35

Eva KERŽIČ, članica Nacionalnega odbora za participacijo otrok in mladostnikov UNICEF-a Slovenija - Predstavitev analize vprašalnikov o vključenosti mladih na lokalni ravni

10.35 – 10.45

Martin BRESKVAR, predsednik Nacionalnega odbora za participacijo otrok in mladostnikov UNICEF-a Slovenija in predstavnik mladih v projektu Zagovornik - glas otroka - Participacija otrok in mladostnikov preko zagovornika

10.45 – 10.55

Rok ŽIDANIK, predsednik zadnjega Otroškega parlamenta Zveze prijateljev mladine Slovenije in Kaja DRAGOLJEVIĆ, udeleženka zadnjega Otroškega parlameta Zveze prijateljev mladine Slovenije – Vloga in pomen otroških parlamentov

10.55 – 11.05

Rok HODEJ, v.d. Varuha dijakovih pravic Dijaške organizacije Slovenije – Možnost participacije dijakov

11.05 – 11.15

Kamal Izidor SHAKER, predsednik Mladinskega sveta Slovenije in Nina ARNUŠ, EVS koordinatorka na MSS – Možnost participacije preko mladinskega sveta

 

Premor: 15 minut

 

11.30 – 11.40

Tea ČERNIGOJ, predsednica Društva študentov invalidov Slovenije - Participacija študentov invalidov v obštudijskih dejavnostih

11.40 – 11.50

Dimitrij AMON, predsednik Komisije za mladinska vprašanja v Občini Velenje in predsednik Mladinskega sveta Velenje – Participacija mladih tam, kjer so doma

11.50 – 12.00

Mitja ROZINA, podžupan Občine Trbovlje – Participacija v občini

12.00 – 12.10

Žiga VAVPOTIČ, podjetnik, aktivist, radijski voditelj in avtor Moje srečne knjige – Aktivna participacija je odgovornost vsakega posameznika, mediji pa so nam lahko v pomoč

12.10 – 12.20

Enya BELAK in Danaja MARINŠEK, prostovoljki UNICEF-a Slovenija - Helpmanija – kako uspešne so lahko mladinske pobude

12.20 – 12.30

Zala ŽVAB, predstavnica organizacije No Excuse – Organizacija No Excuse in njeni mladinski projekti

12.30 – 12.40

Nino DAKSKOBLER, prostovoljec Mladinskega centra Jesenice – Kako lahko participiram

 

Razprava udeležencev posveta 12.40 - 13.50

 

Sprejem predlogov in priporočil posveta

 

 

Gradiva bodo na voljo v preddverju Mestne hiše .

 

Prosimo vas, da potrdite udeležbo najkasneje do 17.11.2008. Za več informacij se obrnite na Polono Rajšp (polona.rajsp@unicef.si, 01/583 80 86).

 

 

Vljudno vabljeni!

 

 

Martin Breskvar                                                                                Zora Tomič, prof. soc.

Predsednik Nacionalnega odbora                                                    Predsednica Društva

za participacijo otrok in mladostnikov                                            UNICEF Slovenija     

V 30. številki One sem prebral pismo ga. Barbare Györfi o njenem pogledu na tematiko, o kateri je bilo več napisanega že v 28. številki revije. Telesno kaznovanje otrok je resen problem, s katerim se naša država, prav tako kot tudi mnoge druge države, do sedaj še ni začela spopadati v zadostni meri. Prav zato to področje že vrsto let izpostavlja tudi Svet Evrope, ki je pred kratkim začel z vseevropsko kampanjo za prepoved telesnega kaznovanja. Kot predsednik Nacionalnega odbora Društva Unicef Slovenija za participacijo otrok in mladostnikov ter kot mladostnik, ki sem bil aktivno vključen v pripravo Študije generalnega sekretarja ZN o nasilju nad otroki, sem bil povabljen, da tudi sam spregovorim na tiskovni konferenci ob začetku kampanje. Vsi prisotni smo si bili enotni, da zakonska prepoved telesnega kaznovanja nikakor ni dovolj, kot je poudarila že ga. Györfi. Je pa izredno pomemben prvi korak, na katerem lažje gradimo prihodnje aktivnosti. Te pa že vrsto let potekajo v sklopu številnih nevladnih organizacij, prek delavnic, izdaje izobraževalnega gradiva in drugih metod, vendar pa je, vsaj po mojem mnenju, država tista, ki bi morala napraviti odločnejši korak. Želja, da bi se dotična tematika bolj pojavljala v medijih, ki so glavno orodje za večjo ozaveščenost širše javnosti, je bila vedno prisotna. Žal pa so prav mediji prepogosto nezainteresirani za razprave o tovrstnih problemih, saj ti očitno niso dovolj zanimivi, da bi dvigovali naklado.

Nasilje nad otroki v družini je najtežje izsledljivo, starši pa so ga vedno prikrivali. Če zakonsko telesnega kaznovanja ne prepovemo, potem staršem sporočamo le eno: »Klofuta je ustrezna oblika vzgajanja.« Tega pa nikakor ne smemo dopustiti!

Akademske razprave, ki rezultirajo v pojavljanju v medijih in morebitnem zborniku, so vsekakor izredno pomembne, saj so prav številne debate o problemih tiste, ki na koncu prinesejo najboljše rešitve. Žal pa se resnično prepogosto zgodi, da so širša zainteresirana javnost in pa otroci ter mladostniki, ki se jih tovrstna vprašanja gotovo najbolj tičejo, izključeni iz razprave. Prav zaradi tega je v okviru Unicefa Slovenija nastal odbor, katerega cilj je participacijo otrok in mladostnikov narediti za nekaj običajnega. Vsekakor sta potrebna vztrajnost in nenehno trkanje na morda navidezno zaprta vrata organizacij, države in drugih družbenih tvorb, da svoj glas naredimo slišan.

Preden zaključim, naj se odzovem še na komentar, ki ga je ga. Györfi podala na mojo izjavo o tem, da so pri nas živali zakonsko bolj zaščitene pred nasiljem kot otroci. Nikakor nisem želel kakor koli podcenjevati mučenja živali, če je bilo to slučajno zaznati iz mojih besed. Dejstvo pa ostaja, da je nasilje nad živalmi prepovedano, nad otroki pa ne povsem želel sem le poudariti, da je ironično, da bolj cenimo pravice živali kot ljudi (nikakor pa se te ne izključujejo, zaščitene morajo biti tako živali kot otroci). Na vprašanje, koliko se izvrševanje prepovedi nasilja nad živalmi izvršuje, odgovora ne poznam, niti ni bistven za kontekst, v katerem sem trditev navedel. Celotno besedilo mojega sporočila pa si lahko prebereta na http://breskvar.blog.siol.net.

In končno je kljub nekaterim nasprotujočim mnenjem izredno pomembno, da se o tovrstnih zadevah javno razpravlja. Le združeni lahko otrokom prinesemo boljši jutri.

Pošta - Med seboj, Ona, 5.8.2008

Spoštovani!

Skoraj dve leti sta minili od globalne predstavitve Študije Generalnega sekretarja ZN o nasilju nad otroki, ki sledi številnim mednarodnim in nacionalnim pravnim aktov ter drugim dokumentom, ki ne samo priporočajo, temveč tudi zahtevajo prepoved sleherne oblike nasilja – tako nad odraslimi, kot tudi nad otroki. Pri tem se vsakokrat znova spomnim besed namestnice Generalnega sekretarja Sveta Evrope, ga. Maud de Boer – Buquicchio, da »otroci niso mini človeška bitja z mini človekovimi pravicami«.

Telesno kaznovanje otrok je vzgojna metoda, ki jo je svet predolgo toleriral. V tem smo si bili enotni otroci in mladostniki, ki smo aktivno sodelovali pri pripravi študije in v sklopu dogodkov 3-letne kampanje Sveta Evrope z naslovom »Gradimo Evropo za otroke in z njimi«. Ko pa ugotovimo, da so zakonsko pred nasiljem bolj zaščitne domače živali, kot otroci, takrat je precej očitno, da smo na neki točki zelo skrenili s prave poti. Moje pravice so omejene s tvojimi pravicami. Tako se na dlani ponuja dejstvo, da se pri pravici otroka do osebnostne celovitosti in človeškega dostojanstva, končajo pravice drugih, tudi staršev.

V Sloveniji je telesno kaznovanje do neke mere še vedno dopustno v okviru doma oz. družine. Izgovor, da smo mlada demokracija in da za urejanje tovrstnih zadev še ni bilo časa, pa predstavlja zaiskanje oči pred ničemer drugim kot pomanjkanjem politične volje. In tako je tudi Družinski zakonik, ki se ga že tako dolgo pripravlja, ostal nekje v predalu, vedno znova pa se poudarja obljuba, da bo sprejet enkrat naslednje leto… Žal, se tako govori že nekaj let in zatrjevanju verjame vedno manj ljudi. Vendar ostajam optimist…

Seveda sam zakon ni dovolj. Potrebna je ustrezna medijska podpora ter ozaveščanje ljudi. Švedska, kot pionirka pri tovrstni zakonodaji nikakor ne bi bila tako uspešna, če zakonodaje ne bi spremljala obširna medijska kampanja. Tako so lahko družine ob zajtrku na tetrapaku mleka prebirale informacije o novem zakonu ter o tem, da obstajajo tudi drugačni načini vzgoje.

Telesno kaznovanje, kot vzgojna metoda, je ukoreninjeno v naši mentaliteti in starši potrebujejo pomoč in nasvete, da bi znali svoje, verjamem da včasih tudi neposlušne in zelo svojeglave otroke vzgojiti v dobre in uspešne državljane. Potrebna je velika mera potrpežljivosti, pogovarjanja in pregovarjanja, kar pogosto vzame veliko več časa in energije kot zaušnica. Pa se zdi, da je rezultat na koncu vendarle isti. Vendar ni! Otroci, ki bodo vzgojeni na demokratičen in človeški način, kar bo, roko na srce, botrovalo marsikateri dodatni gubi in sivemu lasu, bodo tudi odrasli v demokratične in človeške državljane, s pozitivno samopodobo, ki je ključ do uspeha in zadovoljstva. In končno bo obojestransko zadovoljstvo, tako starša, kot tudi otroka, veliko večje in slajše.

Za uspeh potrebujemo tudi medije, občutljive na različne oblike nasilja, ki etiko poročanja postavijo pred dobiček in nepotrebno senzacionaliziranje. Brez medijev namreč sporočila ne moremo posredovati širšim množicam, politikom, staršem, otrokom. K zainteresiranosti medijev pa lahko odločilno pripomore tudi pritisk civilne družbe in medijsko izpostavljenih oseb, ki svoje ime zastavijo za cilj, ki presega finančno nagrado.

Nenazadnje je potrebna tudi aktivna participacija otrok in mladostnikov v procesih odločanja, še posebej pri tistih vprašanjih, ki se jih neposredno tičejo. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je pripravljenost mladih velika, žal pa je premalo interesa na strani tistih, ki odločitve sprejemajo.

Spoštovani!Situacija ni rožnata a potrebno je ostati optimističen. Naša naloga je, da okrepimo glas otrok, ki že vrsto let prosijo, naj jih ne pretepamo več. Nastopil je čas, da jim prisluhnemo, kar najbolje opisujejo besede prof. Pinheira, ki je nekoč dejal: “19. stoletje je bilo stoletje emancipacije delavskega razreda. V 20. stoletju so se emancipirale ženske. Morda bodo v 21. stoletju na vrsto končno prišli otroci.”

Najlepša hvala!

Martin Breskvar
Predsednik Nacionalnega odbora UNICEF Slovenija za participacijo otrok in mladostnikov

Ljubljana, 17.6.2008

Predsednika republike volimo državljani. Ne voli ga Državni zbor, ne postavlja ga Vlada. Volimo ga izključno mi in zato je praktično neodstavljiv (lahko je obtožen pred Ustavnim sodiščem, ampak pustimo zdaj formalnosti). Predsednik pred nastopom mandata zapriseže pred Državnim zborom-zapriseže ljudstvu.

V soboto, 22. decembra 2008 je na slavnostni seji pred Državnim zborom zaprisegel 3. slovenski predsednik, dr. Danilo Türk. Seje v Državnem zboru so javne, razen če poslovnik ne določa drugače. In ko je seja javna, ji lahko, poleg medijev, z balkona prisostvujemo tudi »navadni smrtniki«. Ker so le-te večinoma zelo dolge in pogosto za povprečnega Slovenca precej nezanimive, je na balkonu le redko živa duša. Tokrat sem vedel, da bo drugače-nenazadnje predsednik ne zapriseže vsak dan, poleg tega je bilo kar nekaj ljudi posebej povabljenih.

To je pomemben dan za demokracijo. Pomemben za volivce in volivke, ki so izbrali osebo za to pomembno funkcijo, osebo, ki bo v naslednjih petih letih predstavljala našo državo. Pri nas je predsednik predvsem moralna avtoriteta (drugih pooblastil ima pač bore malo) in pomembno je, da ga ljudje sprejmejo kot takega.

Tudi sam sem želel biti deležen tega posebnega momenta. Ko bo »moj« predsednik, ki sem ga podprl, ko je še zbiral podpise volivcev, in nato še dvakrat zanj volil, zaprisegel in prevzel to najvišjo funkcijo v državi. Na spletni strani Državnega zbora sem prišel do teh sklepov-v soboto zvečer je seja, seje so javne, povabljenih je veliko, balkon je majhen-se pravi, če želiš biti zraven, bodi zgoden. In sem bil. S sabo sem vzel še Ano.

Prideva na recepcijo, da bi se prijavila, pa mi reče receptor: »Žal danes ogled seje ni možen, ker bo na balkonu diplomatski zbor«. Balkon ni bil zaseden, bil je vnaprej oddan izbrancem. Niti enega mesta niso prihranili za »navadne« državljane. Za nas, ki smo predsednika volili in komur predsednik zaprisega. Pa naj diplomatski zbor, če že mora biti zraven, posedejo v poslanske klopi, ki so bile precej prazne. Ali pa naj spoštovani diplomatski zbor pride dovolj kmalu, da dobi prosto mesto. Ne pa, da a priori, brez posebne utemeljitve in (meni znane) zakonske podlage, izklučijo navadne državljane. In da bi to vsaj zapisali v sporočilu za javnost. Da se ne bi zastonj peljal v Ljubljano, stal v koloni in plačeval parkirnine…

Javnost seje je bila zagotovljena s prisotnostjo medijev-torej je bilo vse legalno. Nikakor pa ne, vsaj po mojem mnenju, legitimno.

Morda naivno, pa se kljub temu vprašujem: Ali so nekateri res bolj enaki od drugih?

Pisma bralcev, Delo, 27. 12. 2007

Predlog Nacionalnega odbora Društva UNICEF Slovenija za participacijo otrok in mladostnikov v zvezi z novelo ZOFVI-H

Ljubljana, 29. november 2007

Spoštovani!

Participacija otrok in mladostnikov je ključnega pomena pri spopadanju z izzivi in vprašanji, s katerimi se soočamo danes. Je univerzalna človekova in s tem tudi otrokova pravica, ki je bila priznana v Splošni deklaraciji človekovih pravic in jo podrobneje opredeljuje Konvencija o otrokovih pravicah. Priznava jo tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Ustava RS.

Z namenom uresničevanja te pravice, v okviru Društva UNICEF Slovenija deluje Nacionalni odbor za participacijo otrok in mladostnikov. Mnenje odbora je, da mora Slovenija, kot demokratična država, stremeti k vključevanju mladih v vse pore družbenega odločanja, participacija mladih pa mora biti obvezna pri obravnavi tem, ki se jih neposredno dotikajo.
Nacionalni odbor za participacijo otrok in mladostnikov je skrbno proučil novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-H) in ugotovil, da novela ne predvideva spremembe 46. člena, ki je ukinil vključenost dijakov in vajencev, kot enakovrednih članov svetov srednjih šol in dijaških domov, kljub temu, da so se v preteklosti dijaki in vajenci, zaradi svojih lastnih izkušenj, izkazali kot pomemben akter pri delovanju svetov. Namesto da bi stremeli k vzpostavljanju novih struktur mladinske participacije, so bili s tem ukinjeni uveljavljeni mehanizmi, ki so omogočali aktivno in predvsem učinkovito participacijo mladih.

Zato predlagamo amandma k 16. členu novele ZOFVI-H:

Doda se nov prvi odstavek, ki se glasi:
»Doda se nov drugi in tretji odstavek 46. člena, ki se glasita:

Svet javne poklicne šole, gimnazije in javnega dijaškega doma sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, trije predstavniki delavcev, dva predstavnika staršev in en predstavnik vajencev oziroma dijakov.
Predstavnik vajencev oz. dijakov popolnoma samostojno in enakopravno odloča v okviru pristojnosti sveta«.

Hkrati predlagamo črtanje drugega, tretjega in četrtega odstavka 17. člena ZOFVI-H, saj je to s sprejetjem predlaganega amandmaja, samoumevno.

Obrazložitev:

Vključenost dijakov oz. vajencev je v svetih srednjih šol in dijaških domov dobro delovala, zato smo prepričani, da je amandma, ki ga predlagamo nujen, saj sledi načelom, h katerim se je med drugim zavezala Vlada RS v Program RS za otroke in mladino 2006-2016, ki v devetem načelu drugega poglavja poudarja:
»IX. Otrokom moramo prisluhniti in jim omogočiti njihovo (so)udeležbo. Zato moramo spoštovati njihovo pravico do lastnega mnenja in sodelovanja pri vseh zadevah, ki jih zadevajo, upoštevajoč njihovo starost in zrelost.«

To je podrobneje zapisano tudi na 43.strani nacionalnega programa v cilju podpoglavja C) Informiranje in participacija otrok in mladine.
Prepričani smo, da lahko le v resnem dialogu z mladimi na vseh področjih pridemo do ustreznih rešitev.

S spoštovanjem,

Martin Breskvar
predsednik Nacionalnega odbora za participacijo otrok in mladostnikov

Zora Tomič, prof. soc.
predsednica Društva UNICEF Slovenija

Poslano:

• poslanske skupine DZ

V vednost:

• minister dr. Milan Zver, Ministrstvo za šolstvo in šport
• ga. dr. Zdenka Čebašek-Travnik, Varuhinja človekovih pravic RS
• g. Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata SVIZ
• g. Rok Hodej, predsednik Dijaške organizacije Slovenije
• STA