o tem, kako sem spregovoril…

Če Slovenija ni imela superjunakov, ga je tokrat morda končno dobila. Vprašanje sicer ostaja ali je Zoran Thaler novi slovenski James Bond ali le še eden v vrsti podkupljivih (evro)poslancev?

Celotno razmišljanje na voljo v komentarju Thaler. Zoran Thaler.

Po tajkunskih privatizacijah, koruptivnih politikih in smradu iz vseh por slovenske družbe (pa kaj slovenske, svetovne!), je sedaj ogrožena še tista zadnja, največja svetinja – dobrodelnost in solidarnost. Smo res padli tako globoko?

Preberite celotno razmišljanje v komentarju Slovenski Unicef in kriza vrednot.

Unicef Slovenija je danes pripravil novinarsko konferenco, na katero so povabili zgolj izbrane medije. Namestnik direktorja Unicef-ovega urada v Ženevi Lawrence Picard je zopet zanikal vse očitane nepravilnosti, izrazil obžalovanje nad odstopom Vite Mavrič in Milene Zupančič z mesta ambasadork dobre volje, pri tem pa dejal, da sta z javnim odstopom v določeni meri izničili, kar sta v preteklosti dobrega naredili za organizacijo. V zadnjih dveh tednih naj bi sicer sodelovanje z Unicef-om prekinilo že približno 1.300 rednih mesečnih darovalcev.

Ob tem se sprašujem, ali je za ‘moj’ Unicef sploh še rešitev. Drži, da je potrebno biti zazrt v prihodnost, vendar organizacija, ki preteklih grehov ne bo raziskala, še dolgo ne bo pridobila nazaj podpore javnosti. Srčno upam, da bo tudi Ženeva naposled spregledala, četudi je vrsto let prejemala zgolj enosmerne informacije iz vedno istega vira.

Rešitev je po mojem mnenju še vedno zgolj ena: odstop oziroma odpoklic funkcionarjev, nove volitve z dobro listo kandidatov ter izvedba izredne revizije, ki bo natančno pregledala sporno poslovanje organizacije. In šele tedaj lahko razmišljamo o novih korakih, kot so prehod iz društva v fundacijo.

Žalostno je. Gre za organizacijo, kateri sem posvetil sedem let svojega življenja. Bučen krohot novinarjev, ki je sledil informaciji, da Unicef ne bo odgovarjal na njihova vprašanja, pa pove marsikaj. Organizacija, ki ničesar ne skriva, se po mojem mnenju tudi vprašanj ne boji.

Sam tako vidim zgolj eno rešitev. Vsi funkcionarji (Izvršilni odbor, Nadzorni odbor in Častno razsodišče) naj podajo svoj odstop (ali pa naj se najde tistih 10% članov, ki lahko po statutu skupščini predlagajo razpustitev organov), na skupščini naj se izvoli nove, neodvisne organe, izvede naj se izredna revizija in šele nato preide v fundacijo. Tako bo zadeva čista, Unicef pa bo lahko spet pridobil podporo javnosti. Ne zaradi mene, temveč zaradi otrok, ki jih tako radi izpostavljamo v argumentaciji…

Precej žalostno. Sploh, ker gre za najbolj zapostavljene otroke sveta. Sam sem že jeseni podal odstopno izjavo in od takrat nisem več član Izvršilnega odbora Društva Unicef Slovenija.

Unicef Slovenija je očitno v krizi, potrebuje močno prevetritev, da bo lahko transparentno in zavzeto nadaljeval s svojim poslanstvom – služiti najbolj ranljivim. Srčno upam, da bo nekoč spet takšen, v kakršnega sem nekoč verjel.

Spet sem zanemaril blog, priznam in se opravičujem. Dnevi so bili pestri, na kratko takole:

- že x-ič sem padel na izpitu iz rimskega prava (kar je bržkone znano že vsem sorodnikom, prijateljem, znancem in celo nekaterim neznancem) – ampak res znam (to verjetno vsak reče),
- v začetku julija sem 14 dni preživel na Visu (lep otok, ne ga obiskovati, ker nam mir ustreza – če želite srečati vse tiste, ki jih srečujete med letom v centru Ljubljane, pojdite raje na Hvar),
- izvoljen sem bil v Izvršilni odbor UNICEF-a (včeraj smo imeli že prvo sejo, novi predsednik je naredil dober vtis, pustimo se presenetiti),
- v soboto se odpravljam na Evropski kongres mladih, ki bo letos v Izoli (delo, zabava, srečanje s starimi prijatelji, morje),
- opazil sem, da je odstopil Sanader (še vedno čakam, kdaj bomo dojeli, kako zelo nas je z odstopom šokiral),
- vlada je spet dvignila trošarine za bencin (padanje cen bencina je bila praktično edina pozitivna stran recesije za povprečne državljane, pa še to nam ukinjajo – kar bi bilo sicer smiselno, če bi vlada vedela, kako s tem denarjem reševati krizo – občutek imam, morda napačen, da tega še ne ve),
- Janša se je poročil (čestitke!),
- ustanavljamo Društvo za judovsko kulturo Isserlein Slovenija (da se v slovenski prostor doda še malo “eksotike”, medverskega in medkulturnega dialoga),
- čeprav mi ni ravno všeč dejstvo, da se Ljubljano po dolgem in počez prekopava (bolj sem pristaš umika prometa iz centra mest, kot pa gradnje novih parkirnih hiš, da o arhitekturnih skropucalih novozgrajenih stavb niti ne izgubljam besed), komaj čakam da se začne z gradnjo džamije (roko na srce, cca. 50.000 muslimanov imamo v Sloveniji in niti enega ustreznega verskega kompleksa),
- iščem študentsko delo (prevajanje, delo z mediji, administrativna dela na veleposlaništvih, skratka nekaj zanimivega – se priporočam)
- tukaj pa so še smrt Michaela Jacksona (moje sožalje, čeprav nisem bil ravno njegov oboževalec), afera Ultra (minister, ali Vam je bilo tega res treba?), javna zaprta seja vlade (kukuc), prebral sem Pet četrtin pomaranče (priporočam), trenutno pa berem de Sada (ni za občutljive želodce in zato ne priporočam-sadizem se ne imenuje zastonj po njem).

Toliko za danes, uživajte v poletju, jaz pa se kmalu spet oglasim!

lp M.

Politično kadrovanje načeloma jemljem kot sestavni del vsake vlade v naši državi. Praktično se mi ne zdi nič več šokantna, vlada pač na odgovorna mesta v državnih podjetjih ipd. namestiti osebe, ki so ji blizu in ki jim zaupa. Je pa problematično, če svojo predvolilno kampanjo gradiš na protipolitičnem kadrovanju, ko te izvolijo, pa kadruješ po principu: “če kadrujemo, pa kadrujmo na veliko”.

Vsaj to vemo, kdaj so vodilni v državi izgubili nedolžnost… to je pa tudi nekaj, mar ne?

Drugo nedeljo v mesecu decembru (letos je to 14.12.2008), svet vsako leto obeležuje Mednarodni dan otrok v medijih. Namen je, da mediji program prilagodijo ter predvajajo več oddaj za otroke in o njih. Še posebej pomemben segment tega dne pa je, da se otroke aktivno vključi v procese oblikovanja programa. Vsako leto se na tisoče medijev v več kot stotih državah sveta odzove pozivu tega mednarodnega dne in ga praznuje na tako edinstvene in posebne načine, kot so otroci sami.

V nekaterih državah otroci sedejo za voditeljev stol in sami vodijo večerno informativno oddajo, na programu je kakšna risanka več kot običajno, film z mladinsko problematiko, dokumentarna oddaja za otroke in mladostnike… Skratka možnosti je ogromno, tako na televiziji, kot tudi radiu, v časopisih, revijah in spletnih medijih.

In kako ta praznik praznujemo pri nas? Tako kot vsak običajen dan. Mednarodnega dneva otrok v medijih se niti ne omeni, kaj šele da bi predvajali več vsebine za otroke in mlade oz. jim prepustili voditeljski stolček. Očitno smo še zelo daleč, preden bodo otroci in mladostniki lahko enakovredno sodelovali v procesih odločanja o družbeno pomembnih vprašanjih. Današnji dan je odlična priložnost, da se okrepi glas otrok, vendar smo očitno tudi to priložnost izpustili.

V upanju, da bo drugo leto bolje, da bomo praznovali skupaj in naredili korak naprej na poti, kjer otroci in mladostniki ne bodo več samo nemi opazovalci sveta okrog sebe, danes zaključujem svojo misel. Če mediji ne želijo, pa lahko nekaj naredimo tudi sami. V videorekorder oz. DVD predvajalnik dajmo zvečer kaseto/DVD, ki bo po volji naših najmlajših. Če želimo, nas namreč nič ne more ustaviti, da tega posebnega dneva ne bi obeležili, kot se spodobi!

Med tem, ko se svet sooča z gospodarsko krizo in podnebnimi spremembami (in vojnami in lakoto in revščino in…), Slovenijo pretresa predvsem imenovanje dr. Rupla na mesto posebnega odposlanca predsednika vlade za zunanje zadeve. Pa pojdimo od začetka:

Vse se je začelo davnega leta (in še prej), ko je dr. Dimitrij Rupel pomembno doprinesel k osamosvajanju Republike Slovenije. Nadaljevalo se je s službovanjem v mnogih vladah, opravljanjem veleposlaniške funkcije, preskakovanjem z levega na desni breg političnega prostora… Skratka dr. Rupel se je vedno znašel.

Potem sta se zgodila dva “pretresljiva” dogodka. Vlada, ki je v zadnjih vzdihljajih predlagala še zadnje veleposlanike, je padla in na oblast so zopet prišli levi. Izvoljen pa je bil tudi novi predsednik, dr. Danilo Türk, sicer doktor pravnih znanosti, ki je funkcijo predsednika republike ponesel na nek nov nivo. Posluževati se je namreč začel pristojnosti, ki so razdelile mnenja pravnikov in tako med drugim zavrnil kar lep šopek predlaganih veleposlanikov, med drugim tudi dr. Rupla in mag. Šinkovca. Pri tem je predsednik pripomnil, da dr. Rupla v nobenem primeru ne bi imenoval za veleposlanika, ker pri njem, kot tudi v javnosti, ne uživa ustreznega zaupanja.

Dobili smo torej novo vlado, ki je obljubljala, da bo na položaje imenovala najboljše kadre, ne glede na politično opredelitev. Prvič se je v javnosti zdelo in pričakovalo, da dr. Rupel ne bo igral vidne vloge v slovenskem političnem prostoru. Naivno? Vsekakor.

Borut Pahor, predsednik vlade, je za posebnega odposlanca za zunanje zadeve imenoval dr. Rupla. Mnenja so bila takrat deljena. Nekateri so menili, da gre za veleizdajo volivcev, spet drugi, da je potrebno imeti “sovražnike” čim bliže. “Pač bo nek svetovalec, brez posebne vloge. Bo vsaj mir,” si je marsikdo mislil. Naivno? Vsekakor. Dr. Rupel je že po nekaj dneh svojega službovanja odpotoval v Rim, kjer se je pogajal o slovenski manjšini v Italiji. Mnogi so v tem videli dodatnega zunanjega ministra, zadeva pa se je zdela še toliko bolj ironična, ker se dr. Rupel nikdar ni pretirano zavzemal za Slovence po svetu.

Kmalu pa smo ugotovili, da po dežju ne rastejo le gobe, temveč tudi posebni odposlanci. Zunanji minister si je tudi omislil svojega, tokrat mag. Šinkovca (še enega spornega člana SDS). Ljudstvo je planilo v zrak, na spletu so se pojavili številni blogi in komentarji na to temo, na Facebooku se je ustanovila skupina “Skupaj proti Dimitriju Ruplu”, ki ta trenutek šteje že rekordnih 16.000 članov, koalicijske stranke (vključno s Pahorjevim SD-jem), pa so jasno izražale negodovanje.

Dejstvo je, da je imela bivša vlada kar nekaj odličnih funkcionarjev, tudi ministrov in prepričan sem, da bi ljudstvo s spoštovanjem sprejelo odločitev vlade, če bi na nova vodilna mesta imenovala katerega (oz. katero) izmed njih. Pa smo dobili dr. Rupla in mag. Šinkovca-verjetno najbolj osovražena veljaka prejšnje oblasti, ki sta bila med drugim tudi glavna akterja prenekatere afere.

Imenovanje posebnih odposlancev oz. drugih veljakov je legalna pravica vlade. Vendar pa imenovanje dr. Rupla in mag. Šinkovca na tako pomembne položaje nikakor ni legitimno. Volivci so očitno izvolili levo vlado, ker so si želeli določenih sprememb. Dejstvo je, da bodo nekatere poteze vlade nujne in ne bodo uživale podpore volivcev. Pomislimo samo na Kebrov in kadilski zakon. Oba sta naletela na neodobravanje volivcev, pa se je vendarle izkazalo, da sta pomembna, ljudje so se z njima sprijaznili in jih ponotranjili. Težko pa si predstavljam, da bodo volivci kdaj mnenja, da je bilo imenovanje dr. Rupla in mag. Šinkovca dobra ali pa vsaj nujna poteza. Zadeva bi se zdela smiselna (vendar je najbrž še vedno ne bi odobravali) le v primeru, da gre za kakšne osebne interese oz. posedovanje informacij, za katere si vodilni ne želijo, da bi prišle v javnost. Pa smo spet pri teorijah zarote…