o tem kako sem spregovoril…

V 30. številki One sem prebral pismo ga. Barbare Györfi o njenem pogledu na tematiko, o kateri je bilo več napisanega že v 28. številki revije. Telesno kaznovanje otrok je resen problem, s katerim se naša država, prav tako kot tudi mnoge druge države, do sedaj še ni začela spopadati v zadostni meri. Prav zato to področje že vrsto let izpostavlja tudi Svet Evrope, ki je pred kratkim začel z vseevropsko kampanjo za prepoved telesnega kaznovanja. Kot predsednik Nacionalnega odbora Društva Unicef Slovenija za participacijo otrok in mladostnikov ter kot mladostnik, ki sem bil aktivno vključen v pripravo Študije generalnega sekretarja ZN o nasilju nad otroki, sem bil povabljen, da tudi sam spregovorim na tiskovni konferenci ob začetku kampanje. Vsi prisotni smo si bili enotni, da zakonska prepoved telesnega kaznovanja nikakor ni dovolj, kot je poudarila že ga. Györfi. Je pa izredno pomemben prvi korak, na katerem lažje gradimo prihodnje aktivnosti. Te pa že vrsto let potekajo v sklopu številnih nevladnih organizacij, prek delavnic, izdaje izobraževalnega gradiva in drugih metod, vendar pa je, vsaj po mojem mnenju, država tista, ki bi morala napraviti odločnejši korak. Želja, da bi se dotična tematika bolj pojavljala v medijih, ki so glavno orodje za večjo ozaveščenost širše javnosti, je bila vedno prisotna. Žal pa so prav mediji prepogosto nezainteresirani za razprave o tovrstnih problemih, saj ti očitno niso dovolj zanimivi, da bi dvigovali naklado.

Nasilje nad otroki v družini je najtežje izsledljivo, starši pa so ga vedno prikrivali. Če zakonsko telesnega kaznovanja ne prepovemo, potem staršem sporočamo le eno: »Klofuta je ustrezna oblika vzgajanja.« Tega pa nikakor ne smemo dopustiti!

Akademske razprave, ki rezultirajo v pojavljanju v medijih in morebitnem zborniku, so vsekakor izredno pomembne, saj so prav številne debate o problemih tiste, ki na koncu prinesejo najboljše rešitve. Žal pa se resnično prepogosto zgodi, da so širša zainteresirana javnost in pa otroci ter mladostniki, ki se jih tovrstna vprašanja gotovo najbolj tičejo, izključeni iz razprave. Prav zaradi tega je v okviru Unicefa Slovenija nastal odbor, katerega cilj je participacijo otrok in mladostnikov narediti za nekaj običajnega. Vsekakor sta potrebna vztrajnost in nenehno trkanje na morda navidezno zaprta vrata organizacij, države in drugih družbenih tvorb, da svoj glas naredimo slišan.

Preden zaključim, naj se odzovem še na komentar, ki ga je ga. Györfi podala na mojo izjavo o tem, da so pri nas živali zakonsko bolj zaščitene pred nasiljem kot otroci. Nikakor nisem želel kakor koli podcenjevati mučenja živali, če je bilo to slučajno zaznati iz mojih besed. Dejstvo pa ostaja, da je nasilje nad živalmi prepovedano, nad otroki pa ne povsem želel sem le poudariti, da je ironično, da bolj cenimo pravice živali kot ljudi (nikakor pa se te ne izključujejo, zaščitene morajo biti tako živali kot otroci). Na vprašanje, koliko se izvrševanje prepovedi nasilja nad živalmi izvršuje, odgovora ne poznam, niti ni bistven za kontekst, v katerem sem trditev navedel. Celotno besedilo mojega sporočila pa si lahko prebereta na http://breskvar.blog.siol.net.

In končno je kljub nekaterim nasprotujočim mnenjem izredno pomembno, da se o tovrstnih zadevah javno razpravlja. Le združeni lahko otrokom prinesemo boljši jutri.

Pošta - Med seboj, Ona, 5.8.2008

0%

0%

Spoštovani!

Skoraj dve leti sta minili od globalne predstavitve Študije Generalnega sekretarja ZN o nasilju nad otroki, ki sledi številnim mednarodnim in nacionalnim pravnim aktov ter drugim dokumentom, ki ne samo priporočajo, temveč tudi zahtevajo prepoved sleherne oblike nasilja – tako nad odraslimi, kot tudi nad otroki. Pri tem se vsakokrat znova spomnim besed namestnice Generalnega sekretarja Sveta Evrope, ga. Maud de Boer – Buquicchio, da »otroci niso mini človeška bitja z mini človekovimi pravicami«.

Telesno kaznovanje otrok je vzgojna metoda, ki jo je svet predolgo toleriral. V tem smo si bili enotni otroci in mladostniki, ki smo aktivno sodelovali pri pripravi študije in v sklopu dogodkov 3-letne kampanje Sveta Evrope z naslovom »Gradimo Evropo za otroke in z njimi«. Ko pa ugotovimo, da so zakonsko pred nasiljem bolj zaščitne domače živali, kot otroci, takrat je precej očitno, da smo na neki točki zelo skrenili s prave poti. Moje pravice so omejene s tvojimi pravicami. Tako se na dlani ponuja dejstvo, da se pri pravici otroka do osebnostne celovitosti in človeškega dostojanstva, končajo pravice drugih, tudi staršev.

V Sloveniji je telesno kaznovanje do neke mere še vedno dopustno v okviru doma oz. družine. Izgovor, da smo mlada demokracija in da za urejanje tovrstnih zadev še ni bilo časa, pa predstavlja zaiskanje oči pred ničemer drugim kot pomanjkanjem politične volje. In tako je tudi Družinski zakonik, ki se ga že tako dolgo pripravlja, ostal nekje v predalu, vedno znova pa se poudarja obljuba, da bo sprejet enkrat naslednje leto… Žal, se tako govori že nekaj let in zatrjevanju verjame vedno manj ljudi. Vendar ostajam optimist…

Seveda sam zakon ni dovolj. Potrebna je ustrezna medijska podpora ter ozaveščanje ljudi. Švedska, kot pionirka pri tovrstni zakonodaji nikakor ne bi bila tako uspešna, če zakonodaje ne bi spremljala obširna medijska kampanja. Tako so lahko družine ob zajtrku na tetrapaku mleka prebirale informacije o novem zakonu ter o tem, da obstajajo tudi drugačni načini vzgoje.

Telesno kaznovanje, kot vzgojna metoda, je ukoreninjeno v naši mentaliteti in starši potrebujejo pomoč in nasvete, da bi znali svoje, verjamem da včasih tudi neposlušne in zelo svojeglave otroke vzgojiti v dobre in uspešne državljane. Potrebna je velika mera potrpežljivosti, pogovarjanja in pregovarjanja, kar pogosto vzame veliko več časa in energije kot zaušnica. Pa se zdi, da je rezultat na koncu vendarle isti. Vendar ni! Otroci, ki bodo vzgojeni na demokratičen in človeški način, kar bo, roko na srce, botrovalo marsikateri dodatni gubi in sivemu lasu, bodo tudi odrasli v demokratične in človeške državljane, s pozitivno samopodobo, ki je ključ do uspeha in zadovoljstva. In končno bo obojestransko zadovoljstvo, tako starša, kot tudi otroka, veliko večje in slajše.

Za uspeh potrebujemo tudi medije, občutljive na različne oblike nasilja, ki etiko poročanja postavijo pred dobiček in nepotrebno senzacionaliziranje. Brez medijev namreč sporočila ne moremo posredovati širšim množicam, politikom, staršem, otrokom. K zainteresiranosti medijev pa lahko odločilno pripomore tudi pritisk civilne družbe in medijsko izpostavljenih oseb, ki svoje ime zastavijo za cilj, ki presega finančno nagrado.

Nenazadnje je potrebna tudi aktivna participacija otrok in mladostnikov v procesih odločanja, še posebej pri tistih vprašanjih, ki se jih neposredno tičejo. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je pripravljenost mladih velika, žal pa je premalo interesa na strani tistih, ki odločitve sprejemajo.

Spoštovani!Situacija ni rožnata a potrebno je ostati optimističen. Naša naloga je, da okrepimo glas otrok, ki že vrsto let prosijo, naj jih ne pretepamo več. Nastopil je čas, da jim prisluhnemo, kar najbolje opisujejo besede prof. Pinheira, ki je nekoč dejal: “19. stoletje je bilo stoletje emancipacije delavskega razreda. V 20. stoletju so se emancipirale ženske. Morda bodo v 21. stoletju na vrsto končno prišli otroci.”

Najlepša hvala!

Martin Breskvar
Predsednik Nacionalnega odbora UNICEF Slovenija za participacijo otrok in mladostnikov

Ljubljana, 17.6.2008

0%

0%

Predsednika republike volimo državljani. Ne voli ga Državni zbor, ne postavlja ga Vlada. Volimo ga izključno mi in zato je praktično neodstavljiv (lahko je obtožen pred Ustavnim sodiščem, ampak pustimo zdaj formalnosti). Predsednik pred nastopom mandata zapriseže pred Državnim zborom-zapriseže ljudstvu.

V soboto, 22. decembra 2008 je na slavnostni seji pred Državnim zborom zaprisegel 3. slovenski predsednik, dr. Danilo Türk. Seje v Državnem zboru so javne, razen če poslovnik ne določa drugače. In ko je seja javna, ji lahko, poleg medijev, z balkona prisostvujemo tudi »navadni smrtniki«. Ker so le-te večinoma zelo dolge in pogosto za povprečnega Slovenca precej nezanimive, je na balkonu le redko živa duša. Tokrat sem vedel, da bo drugače-nenazadnje predsednik ne zapriseže vsak dan, poleg tega je bilo kar nekaj ljudi posebej povabljenih.

To je pomemben dan za demokracijo. Pomemben za volivce in volivke, ki so izbrali osebo za to pomembno funkcijo, osebo, ki bo v naslednjih petih letih predstavljala našo državo. Pri nas je predsednik predvsem moralna avtoriteta (drugih pooblastil ima pač bore malo) in pomembno je, da ga ljudje sprejmejo kot takega.

Tudi sam sem želel biti deležen tega posebnega momenta. Ko bo »moj« predsednik, ki sem ga podprl, ko je še zbiral podpise volivcev, in nato še dvakrat zanj volil, zaprisegel in prevzel to najvišjo funkcijo v državi. Na spletni strani Državnega zbora sem prišel do teh sklepov-v soboto zvečer je seja, seje so javne, povabljenih je veliko, balkon je majhen-se pravi, če želiš biti zraven, bodi zgoden. In sem bil. S sabo sem vzel še Ano.

Prideva na recepcijo, da bi se prijavila, pa mi reče receptor: »Žal danes ogled seje ni možen, ker bo na balkonu diplomatski zbor«. Balkon ni bil zaseden, bil je vnaprej oddan izbrancem. Niti enega mesta niso prihranili za »navadne« državljane. Za nas, ki smo predsednika volili in komur predsednik zaprisega. Pa naj diplomatski zbor, če že mora biti zraven, posedejo v poslanske klopi, ki so bile precej prazne. Ali pa naj spoštovani diplomatski zbor pride dovolj kmalu, da dobi prosto mesto. Ne pa, da a priori, brez posebne utemeljitve in (meni znane) zakonske podlage, izklučijo navadne državljane. In da bi to vsaj zapisali v sporočilu za javnost. Da se ne bi zastonj peljal v Ljubljano, stal v koloni in plačeval parkirnine…

Javnost seje je bila zagotovljena s prisotnostjo medijev-torej je bilo vse legalno. Nikakor pa ne, vsaj po mojem mnenju, legitimno.

Morda naivno, pa se kljub temu vprašujem: Ali so nekateri res bolj enaki od drugih?

Pisma bralcev, Delo, 27. 12. 2007

0%

0%

Predlog Nacionalnega odbora Društva UNICEF Slovenija za participacijo otrok in mladostnikov v zvezi z novelo ZOFVI-H

Ljubljana, 29. november 2007

Spoštovani!

Participacija otrok in mladostnikov je ključnega pomena pri spopadanju z izzivi in vprašanji, s katerimi se soočamo danes. Je univerzalna človekova in s tem tudi otrokova pravica, ki je bila priznana v Splošni deklaraciji človekovih pravic in jo podrobneje opredeljuje Konvencija o otrokovih pravicah. Priznava jo tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Ustava RS.

Z namenom uresničevanja te pravice, v okviru Društva UNICEF Slovenija deluje Nacionalni odbor za participacijo otrok in mladostnikov. Mnenje odbora je, da mora Slovenija, kot demokratična država, stremeti k vključevanju mladih v vse pore družbenega odločanja, participacija mladih pa mora biti obvezna pri obravnavi tem, ki se jih neposredno dotikajo.
Nacionalni odbor za participacijo otrok in mladostnikov je skrbno proučil novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-H) in ugotovil, da novela ne predvideva spremembe 46. člena, ki je ukinil vključenost dijakov in vajencev, kot enakovrednih članov svetov srednjih šol in dijaških domov, kljub temu, da so se v preteklosti dijaki in vajenci, zaradi svojih lastnih izkušenj, izkazali kot pomemben akter pri delovanju svetov. Namesto da bi stremeli k vzpostavljanju novih struktur mladinske participacije, so bili s tem ukinjeni uveljavljeni mehanizmi, ki so omogočali aktivno in predvsem učinkovito participacijo mladih.

Zato predlagamo amandma k 16. členu novele ZOFVI-H:

Doda se nov prvi odstavek, ki se glasi:
»Doda se nov drugi in tretji odstavek 46. člena, ki se glasita:

Svet javne poklicne šole, gimnazije in javnega dijaškega doma sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, trije predstavniki delavcev, dva predstavnika staršev in en predstavnik vajencev oziroma dijakov.
Predstavnik vajencev oz. dijakov popolnoma samostojno in enakopravno odloča v okviru pristojnosti sveta«.

Hkrati predlagamo črtanje drugega, tretjega in četrtega odstavka 17. člena ZOFVI-H, saj je to s sprejetjem predlaganega amandmaja, samoumevno.

Obrazložitev:

Vključenost dijakov oz. vajencev je v svetih srednjih šol in dijaških domov dobro delovala, zato smo prepričani, da je amandma, ki ga predlagamo nujen, saj sledi načelom, h katerim se je med drugim zavezala Vlada RS v Program RS za otroke in mladino 2006-2016, ki v devetem načelu drugega poglavja poudarja:
»IX. Otrokom moramo prisluhniti in jim omogočiti njihovo (so)udeležbo. Zato moramo spoštovati njihovo pravico do lastnega mnenja in sodelovanja pri vseh zadevah, ki jih zadevajo, upoštevajoč njihovo starost in zrelost.«

To je podrobneje zapisano tudi na 43.strani nacionalnega programa v cilju podpoglavja C) Informiranje in participacija otrok in mladine.
Prepričani smo, da lahko le v resnem dialogu z mladimi na vseh področjih pridemo do ustreznih rešitev.

S spoštovanjem,

Martin Breskvar
predsednik Nacionalnega odbora za participacijo otrok in mladostnikov

Zora Tomič, prof. soc.
predsednica Društva UNICEF Slovenija

Poslano:

• poslanske skupine DZ

V vednost:

• minister dr. Milan Zver, Ministrstvo za šolstvo in šport
• ga. dr. Zdenka Čebašek-Travnik, Varuhinja človekovih pravic RS
• g. Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata SVIZ
• g. Rok Hodej, predsednik Dijaške organizacije Slovenije
• STA

0%

0%

V tem tednu (ko bom dokončal tale članek, bo sicer že pretekli teden, pa vendar) sem bil trikrat v centru. To je zame precej, glede na to, da na predavanja ne hodim ravno pogosto, živim pa B/bogu za hrbtom. Torej bil sem v mestu in prvič videl, kaj je J. naredil z Wolfovo. Moje mnenje-Svaka čast! Niso mi všeč vsi njegovi projekti (med drugim se še nisem navdušil nad podkopavanjem Plečnikove tržnice), ampak tip ima smisel in jajca. Iz ene ozke ulice, ki je bila-roko na srce-kul sicer že pred zaprtjem strogega centra, je naredil prekrasno fusgengerco, ki jo moraš resnično videti, da se nad njo navdušiš. Tudi lučke, ki jih je na Prešercu montiral, so zanimive (sicer je bila moja prva misel, da bi morale biti točno na sredi tistih belih črt na tleh, ampak tudi če so kakšen centimeter zamaknjene, je ok).

Seveda sem imel potem še eno idejo-kaj če bi zaprli še Slovensko (mesto lahko pač obvozimo tudi mimo Tivolija), jo tlakovali in jo spremenili v peš-pot. To bi bila potem ena taka fina peš avenija. Pa še široka je, kar bi lahko prav enkratno izgledalo. Vem ja, stroški in podobno, ampak ideja pa je ;). In glede na to, da je župan J., bi bila morda celo izvedljiva. Sploh sedaj, ko je EU poslala nov dekret-saj, da je bojda Ljubljana onesnažena. In to ravno sedaj, ko smo prepovedali kajenje v lokalih. Logično-ljudje kadijo zunaj, dim gre v luft, ozonska luknja raste, led na antarktiki se pa topi.

Ministrstvo je pač krivdo prevalilo na avtomobile, ker bi sicer pljuvali v lastno skledo (zakon in to…). Padla je ideja, da bi zaračunali takso za vstop v mesto (50€), tako da bi ljudje raje pustili avto na parkirišču ob obvoznici in nadaljevali z busom. Idejo 100% podpiram, vendar pa je, vsaj glede na trenutno situacijo, precej neuresničljiva. Potniški promet (vključno z busi, vlaki ipd.) pač še ni pripravljen na celo četico ljudi, ki rine v mesto. Potrebovali bi neko urejeno in redno mrežo transporta (in ne takšne, ko moraš na določeno cifro avtobusa čakati tudi po eno uro in ki preneha z obratovanjem že ob 22h). Morda se motim, ampak ne zdi se mi še izvedljivo. Ideja pa je gotovo dobra (poleg tega jo lahko združimo s tisto o Slovenski cesti-denarja bo iz taks dovolj, poleg tega pa Slovenske ceste ne bomo potrebovali za avtomobile, saj gre trend vendar v tej smeri, da se zmanjša onesnaženost.

Očitno je, da se obetajo dobri časi. Če ne dobri, pa vsaj zanimivi.

P.S.: Wolfova pa je res tsarska!

Ljubljana-Moje mesto? Foto: M.B.

0%

0%

Že nekaj časa nisem pisal bloga, zato danes ne bom obdelal vseh tem, ki so trenutno precej aktualne. Dotaknil pa se bom posveta, ki sta ga UNICEF Slovenija in Zveza prijateljev mladine Slovenije, 20. novembra 2007, organizirala v Državnem svetu RS. Šlo je za strokovni posvet, ki smo se ga, kot enakovredni partnerji strokovnjakom, udeležili tudi številni mladostniki in otroci. Dan otrokovih pravic, v letu, ko Konvencija o otrokovih pravicah praznuje polnoletnost, se je zdel primerna priložnost, da si zastavimo vprašanje: “Ali je Slovenija otrokom prijazna država?”

Posvet se je uprl predvsem na dva dokumenta-Konvencijo o otrokovih pravicah ter Nacionalni program za otroke in mladino v Republiki Sloveniji 2006 - 2016. Program posveta je bil natrpan, začel se je z uvodnimi referati, končal pa s splošno razpravo. Imel sem priložnost, da sem tudi sam z uvodnim referatom, ki ga objavljam tudi na svojem blogu, spregovoril o participaciji mladih. Posvet pa je s posebnim pismom podprl tudi predsednik RS, Dr. Janez Drnovšek.

Konstruktivna debata ter aktivna participacija otrok in mladostnikov (ki vedno znova neizmerno pozitivno preseneti), je pripeljala do številnih priporočil, nekaj izmed njih je razvidnih tudi v sporočilu za javnost.

Upam, da bodo tovrstni dogodki vzpodbuda pristojnim, da naredijo Slovenijo še bolj prijazno otrokom. Vsem otrokom!

Posveta, smo se udeležili tudi otroci in mladostniki.

0%

0%

“Nihče ni rojen dober državljan, noben narod ni rojen demokratičen. Oboje sta procesa, ki se razvijata vse življenje. Mladi morajo biti vključeni od rojstva. Družba, ki se odreže od mladine, izpusti svojo rešilno bilko…”

- Kofi Annan, nekdanji Generalni sekretar ZN

Spoštovani!

Participacija otrok in mladostnikov je ključni element pri spopadanju z izzivi in vprašanji, s katerimi se soočamo danes. Je univerzalna človekova pravica, ki je bila priznana v Splošni deklaraciji človekovih pravic in jo podrobneje opredeljuje Konvencija o otrokovih pravicah.

Priznava jo tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Ustava RS.

Čeprav otroci nimajo volilne pravice, to ne bi smela biti ovira, da ne bi mogli enakovredno sodelovati pri procesih odločanja.

Participacija mladih v Sloveniji je prej izjema kot praksa. In krivdo gre iskati pri vseh. Celo tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je dobro organizirana, pogosto sploh ne gre za participacijo.

Vzemimo za primer šolski parlament, ki na občinski in nacionalni ravni dejansko ne deluje. Drži, da se posveta udeležijo visoki funkcionarji, vendar se naslednje leto praviloma ne spremeni nič. Biti poslušan ni participacija. Je pomemben del participacije, to je dejstvo, vendar je bistvo participacije biti slišan.

Na šolski ravni so izkušnje različne. Kjer je participacija mladih na visokem nivoju, so tudi rezultati izjemni. Šola je bogatejša za plese, radio, šolski časopis in podobno. Preko tovrstnih aktivnosti mladi koristno preživljamo prosti čas ter razvijamo pripadnost šoli. S tem se tudi zmanjšata nasilje in vandalizem.

Na šolski ravni moramo biti mladi vključeni na vseh ravneh odločanja. Izjemno problematična je vsekakor izključitev dijakov iz svetov srednjih šol. Ta praksa je do sedaj uspešno funkcionirala in nespametno je, da bodo, kot uporabniki, dijake sedaj zastopali starši.

Predvsem na občinski, državni in mednarodni ravni, situacija ni ravno rožnata. Eden izmed razlogov je tudi dostopnost odgovornih. Na pobude, ki jih naslovimo na župane, poslance, ministre pogosto ne dobimo odgovora. Če že, potem odgovori kateri izmed zaposlenih, ki nima ustreznih pooblastil.

Potrebno se je zavzeti tudi za večjo participacijo osnovnošolcev. Nevladne organizacije jih ne jemljejo za prostovoljce, ker so premladi in tako razen šolskega parlamenta praktično nimajo mehanizma, preko katerega bi lahko aktivno sodelovali.

Spoštovani!

Za razvoj demokratične družbe je participacija mladih zelo pomembna. Mladi smo neobremenjeni in imamo pogosto direktno izkušnjo. Da bi zagotovili celovito in resnično participacijo mladih, moramo v obzir vzeti predvsem sledeče:

1. Politična volja

Zainteresiranost mladih za aktivno participacijo je zelo odvisna od tega, kolikšno težo ima v družbi naša beseda. Mladi želimo biti vključeni na vseh nivojih, zato je naloga odraslih, da dajo jasen znak, da nas potrebujejo ter definirajo, kje je naša pomoč najbolj zaželena. Hkrati je pomembno, da mladim niso zaupane odgovornosti, katerim nismo kos.

1. Strukture

Treba je vzpostaviti strukture in kanale za promocijo participacije. Eden izmed korakov je prav gotovo finančna podpora mladinskim organizacijam in projektom.

1. Prostori srečevanja

Potrebno je zagotoviti redna srečanja mladih z lokalnimi, regionalnimi in državnimi oblastmi. Okrepiti je potrebno že postavljene strukture, kot recimo otroški parlament, da bodo delovale bolj učinkovito. Zavzemati se je potrebno za to, da glas mladih ni le poslušan, temveč tudi slišan.

1. Enakost spolov in marginalizirane skupine

Čeprav to povsod po svetu predstavlja posebno velik izziv, se je potrebno zavzeti, da v mehanizme participacije, enakovredno vključimo depriviligirane otroke in mladostnike. Posebno skrb je potrebno posvetiti tudi enakosti med spoloma.

1. Odprte družine

Mladi se lahko participacije naučimo že v svojih družinah, če so te dovolj odprte in dovzetne za mnenje otroka, tudi kadar se to ne sklada z mnenjem starša. Na tem mestu je potrebno izobraževati starše o pozitivnih efektih demokratične vzgoje, ki temelji na Konvenciji o otrokovih pravicah.

1. Pokazati nestrinjanje z idejami otrok in mladostnikov

Konflikti mnenj so koristni, vendar morajo biti razrešeni z dialogom. Nemalokrat se, predvsem v družini, končajo s telesnim kaznovanjem, zato bi država morala vse vrste nasilja zakonsko prepovedati in spodbujati nenasilno komunikacijo.

Spoštovani!

Sporočilo je jasno-postati želimo subjekt pravic, čeprav se vam morda zdi, da sami najbolje veste kaj je dobro za nas. Vladni program sicer omenja participacijo, vendar premalo. Celoten program se namreč ukvarja z nami, zato bi morala biti participacija del vsakega cilja.

Naj zaključim z besedami prof. Pinheira: “19. stoletje je bilo stoletje emancipacije delavskega razreda. V 20. stoletju so se emancipirale ženske. Morda bodo v 21. stoletju na vrsto končno prišli otroci.”

Participacija je biti slišan!

0%

0%

Včeraj zvečer sem si ogledal predsedniška soočenja. Kar zanimiva oddaja, ni kaj. Sicer pa me nobeden izmed kandidatov ni pretirano presenetil. Tudi g. Jelinčič je zopet privlekel na dan “pedre” in “Cigane” ter ponovno razburil slovensko javnost. Izraz “pedri” bom v tem prispevku pustil pri miru. Zadeva z izrazom “Cigani” pa je vse prej kot nezanimiva. G. Jelinčič že od vsega začetka trdi, da so Romi le ena izmed skupin Ciganov in je zato primerneje uporabljati izraz “Cigani”. To naj bi bojda dopuščal tudi SSKJ. Ničkolikokrat so ga voditelji različnih oddaj že prekinili in prosili, naj uporablja izraz “Romi”. “Cigani” naj bi bilo žaljivo.

O tem, da je izraz “Cigani” žaljiv, govorijo mediji že dalj časa. In tudi gospoda Jelinčiča so mnogokrat obtožili, da je zaradi uporabe neustrezne besede, diskriminatoren. Seveda sem bil tudi sam prepričan, da je “Cigani” neustrezen izraz in sem zato uporabljal izključno izraz “Romi”. Kljub temu pa sem nekoliko pregledal po spletu in ugotovil, da Svet Evrope uporablja oba izraza. Z vprašanjem sem se obrnil na IDC Sveta Evrope in prejel naslednji odgovor:

Spoštovani g. Breskvar,

v Svetu Evrope se običajno uporabljata oba izraza, saj so se tako odločili Romi/Cigani sami na enem od srečanj, ki jih je zanje organiziral Svet Evrope. Zato boste lahko na spletnih straneh in v dokumentih Sveta Evrope vedno opazili oba izraza.

Več o politiki Sveta Evrope do Romov/Ciganov si lahko preberete tudi na spletni strani http://www.coe.int/T/DG3/RomaTravellers/Default_en.asp.

Lep pozdrav,

Veronika Vodlan

Ko sem preletel še Wikipedio sem ugotovil, da je beseda Cigani res nadpomenka besede Romi. Sprašujem se, kje je sedaj tisto raziskovalno novinarstvo? Ali je takšen problem poslati en email in vprašati, kateri izraz je bolj primeren? Sam smatram Svet Evrope, kot močno avtoriteto na področju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V kolikor bi bil sam na mestu g. Jelinčiča, bi od medijev zahteval javno opravičilo, sklicujoč se na 34. člen Ustave RS, ki obravnava pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Krivična obsodba nekoga, da je diskriminatoren, je po mojem mnenju huda žalitev.

Odločil sem se, da od sedaj naprej uporabljam izraz “Cigani”-iz principa.

Cigani ali Romi?

0%

0%

V sklopu Društva UNICEF Slovenija deluje Nacionalni odbor za participacijo* otrok in mladostnikov, katerega namen je spodbujanje soudeležbe in sodelovanja mladih v procesih odločanja o družbeno pomembnih vprašanjih. V sklopu naših aktivnosti pripravljamo tudi tabor za mlade z naslovom »Participacija mladih«, ki bo potekal od 26. do 31. 10. 2007 v CŠOD Bohinj, v Bohinju.

Namen tabora je seznaniti in vzpodbuditi mlade h aktivnejši participaciji, tako na lokalni, kot tudi na nacionalni in mednarodni ravni ter jih usposobiti kako to doseči. Na taboru bodo mladi izdelovali tudi gradiva za promocijo aktivne participacije mladih: razglednice s slogani, ki jih bomo razdelili na različna javna mesta po vsej Sloveniji in eno-minutne filmčke na temo aktivna participacija mladih.

Udeleženci bodo na taboru izbrali svoje predstavnike, ki se bodo udeležili okrogle mize z delovnim naslovom »18 let Konvencije o otrokovih pravicah in Nacionalni program za otroke in mladostnike Republike Slovenije«.

Na tabor vabimo mlade med 14. in 18. letom starost, ki so že aktivni v svojem okolju ali pa so za to zelo motivirani. Tabor bo za udeležence brezplačen.

Pridruži se nam na taboru!

Za več informacij klikni tukaj.

*soudeležba in sodelovanje v procesih odločanja o družbeno pomembnih vprašanjih.

0%

0%

Zanimivo koliko je polemik okrog bogatenja urana. Iran naj bi to počel zgolj za miroljubne namene, medtem ko se ves svet trese v strahu, da nameni Irana le niso tako nedolžni. Uran je namreč idealna sestavina za izdelavo jedrskega orožja in ko imaš sestavine, sam recept niti ni več takšna umetnost. Nekoliko paradoksno je dejstvo, da jedrskemu programu najmočneje nasprotujejo države, kot so ZDA in Francija. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so to ene izmed tistih držav, ki povsem odkrito posedujejo precejšnje količine jedrskega orožja.

Pa vzemimo za dejstvo hipotezo, da Iran res bogati uran za namene izdelave jedrskega orožja. Zakaj pa ne? Seveda je razlogov veliko-med drugim je jedrsko orožje v nasprotju z moralnimi načeli družbe. Pa me kljub temu zanima, zakaj ZDA in Francija lahko posedujeta takšno orožje, Iran pa ne. Verjetno zato, ker sta se izkazali kot demokratični in zreli državi, ki takšno orožje uporabljata zgolj kot grožnjo, uporabiti pa ga tako ne nameravata?! Veretno bo to razlog, ja…

Ahmadinedžad je zelo “poseben” voditelj. In tudi sam nekomu, ki med drugim ne prizna, da se je holokavst kdaj zgodil, ne bi dal v oblast jedrskega orožja. Po drugi strani pa se tudi Bush ni kaj pretirano izkazal v svojih “upravičenih” vojnah.

Jedrsko orožje je enkratno za uresničevanje apokaliptičnih teženj posameznikov in čas bi že bil, da se ga enkrat za vselej znebimo. Kljub temu pa je neverjetno, da se celotna mednarodna skupnost ukvarja z Iranom in Severno Korejo, jedrske velesile, ki so najglasnejše v tem pregonu, pa seveda pustijo pri miru. Ali so nekatere države in nekateri narodi res več vredni kot drugi? Pa smo spet pri Ahmadinedžadu, kajne…

Ali ima sploh katera država pravico, da poseduje jedrsko orožje?

0%

0%