22.9.08
V 30. številki One sem prebral pismo ga. Barbare Györfi o njenem pogledu na tematiko, o kateri je bilo več napisanega že v 28. številki revije. Telesno kaznovanje otrok je resen problem, s katerim se naša država, prav tako kot tudi mnoge druge države, do sedaj še ni začela spopadati v zadostni meri. Prav zato to področje že vrsto let izpostavlja tudi Svet Evrope, ki je pred kratkim začel z vseevropsko kampanjo za prepoved telesnega kaznovanja. Kot predsednik Nacionalnega odbora Društva Unicef Slovenija za participacijo otrok in mladostnikov ter kot mladostnik, ki sem bil aktivno vključen v pripravo Študije generalnega sekretarja ZN o nasilju nad otroki, sem bil povabljen, da tudi sam spregovorim na tiskovni konferenci ob začetku kampanje. Vsi prisotni smo si bili enotni, da zakonska prepoved telesnega kaznovanja nikakor ni dovolj, kot je poudarila že ga. Györfi. Je pa izredno pomemben prvi korak, na katerem lažje gradimo prihodnje aktivnosti. Te pa že vrsto let potekajo v sklopu številnih nevladnih organizacij, prek delavnic, izdaje izobraževalnega gradiva in drugih metod, vendar pa je, vsaj po mojem mnenju, država tista, ki bi morala napraviti odločnejši korak. Želja, da bi se dotična tematika bolj pojavljala v medijih, ki so glavno orodje za večjo ozaveščenost širše javnosti, je bila vedno prisotna. Žal pa so prav mediji prepogosto nezainteresirani za razprave o tovrstnih problemih, saj ti očitno niso dovolj zanimivi, da bi dvigovali naklado.
Nasilje nad otroki v družini je najtežje izsledljivo, starši pa so ga vedno prikrivali. Če zakonsko telesnega kaznovanja ne prepovemo, potem staršem sporočamo le eno: »Klofuta je ustrezna oblika vzgajanja.« Tega pa nikakor ne smemo dopustiti!
Akademske razprave, ki rezultirajo v pojavljanju v medijih in morebitnem zborniku, so vsekakor izredno pomembne, saj so prav številne debate o problemih tiste, ki na koncu prinesejo najboljše rešitve. Žal pa se resnično prepogosto zgodi, da so širša zainteresirana javnost in pa otroci ter mladostniki, ki se jih tovrstna vprašanja gotovo najbolj tičejo, izključeni iz razprave. Prav zaradi tega je v okviru Unicefa Slovenija nastal odbor, katerega cilj je participacijo otrok in mladostnikov narediti za nekaj običajnega. Vsekakor sta potrebna vztrajnost in nenehno trkanje na morda navidezno zaprta vrata organizacij, države in drugih družbenih tvorb, da svoj glas naredimo slišan.
Preden zaključim, naj se odzovem še na komentar, ki ga je ga. Györfi podala na mojo izjavo o tem, da so pri nas živali zakonsko bolj zaščitene pred nasiljem kot otroci. Nikakor nisem želel kakor koli podcenjevati mučenja živali, če je bilo to slučajno zaznati iz mojih besed. Dejstvo pa ostaja, da je nasilje nad živalmi prepovedano, nad otroki pa ne povsem želel sem le poudariti, da je ironično, da bolj cenimo pravice živali kot ljudi (nikakor pa se te ne izključujejo, zaščitene morajo biti tako živali kot otroci). Na vprašanje, koliko se izvrševanje prepovedi nasilja nad živalmi izvršuje, odgovora ne poznam, niti ni bistven za kontekst, v katerem sem trditev navedel. Celotno besedilo mojega sporočila pa si lahko prebereta na http://breskvar.blog.siol.net.
In končno je kljub nekaterim nasprotujočim mnenjem izredno pomembno, da se o tovrstnih zadevah javno razpravlja. Le združeni lahko otrokom prinesemo boljši jutri.
Pošta - Med seboj, Ona, 5.8.2008









